B(l)og te nima rad

Sveti Grgur, kjer je bil ženski zapor, z ogromnim napisom “TITO”

Med prvomajskim dopustovanjem na Krku sem raziskoval možnosti izletov in Goli otok za 260 HRK po (odrasli) glavi se je zdel izredna priložnost - še posebno, ko je agentka povedala, da bo naš vodič Vladimir Bobinac, človek, ki je na Golem preživel 2 leti in pol.
Kaj veliko ni za povedati,- naj govore posnetki Bobinčeve pripovedi:

Poglejte še ostale:
Ajde, čitaj dalje! »

Prvič tukaj? B(l)og te nima rad - naroči se na JBTjev RSS feed!. Hvala za obisk, JBT

Da vidim, kako (dobro?) to dela …

Ravnokar sem prebral Crnkovičevo kolumno na temo vozniške kulture. Večinoma se strinjam.

A ne gre samo za debile, pač pa za splošno vozniško kulturo, ki je vsaj v Sloveniji na zelo nizkem nivoju. Glede na do zdaj prevožene poti, so se mi od tujcev zdeli najbolj kulturni Avstrijci, najmanj pa Madžari. Govorim o njihovih avtocestah. Na naših seveda vodimo mi.

Lepljenje na rit tudi mene izredno razpizdi, predvsem zato, ker imam večinoma na zadnjem sedežu hčero in idiot za menoj si ne predstavlja, kaj sem sposoben narediti za zaščito svoje družine. A nič ne de,- seveda se umaknem, včasih prej očistim stekla, da ga fino pošpricam. -S tem drobnim manevrom vedno dosežem odmik na varnostno razdaljo. Še posebno zato, ker ob pritisku na brisanje ne teče tekočina samo po šipi, pač pa se izpod luči zvalijo ven šobe, ki čistijo tudi te. Tako je učinek večji, na idiota zlahka pljuneš par deci čistilne tekočine. Mini katarza. -Crni,- če ti kdo opere šipe, lahko pomahaš JBTju!

Blendam ne, ko prehitevam raje opozorim nase z blinkerjem, šele če to ne zaleže, malce poblendam. Ljudje se večinoma umaknejo že ob žmigavcu, verjetno tudi zato, ker je avto ogromna, slabih 5 metrov dolga kanta z veliko sprednjo masko in bixenonskimi svetilniki, tako da te ljudje težko spregledajo.

Sam se vedno umikam na desni pas, četudi za mano trenutno ni nobenega avtomobila. To se mi pač zdi del vozniške kulture. Ravno tako kot nakazovanje menjavanja pasu z žmigavcem. Vozniki, ki ne uporabljajo blinkerjev, so zame idioti. -A je res tako težko povleči tisto ročico in ostalim povedati, kam greš?

Nervira me predvsem vožnja ob petkih. Ko se po avtocesti odpraviš iz Ljubljane proti Mariboru, je na cesti vse živo. In takrat je povprečna brzina na levem (prehitevalnem!!!) pasu - 120 km/h. Idiot spredaj se pozabi umakniti na desni pas in potem cela kolona vozi dobro stotko. Hitro se najde nervoznež, ki prehiteva po desni in šanse za nesrečo so večje.

Zanima me tudi razmišljanje tistih, ki se na avtocesto vključijo pri 60 na uro. Tip pripelje iz denimo Celja, se po vključevalnem pasu vozi 60 in zapelje na avtocesto. Nato lepo počasi pospešuje do 100, kobajagi. Za en dan mi naj vojska posodi kak tankec, pa bodo vsi ti dobili lekcije!

Kar se vožnje po naselju tiče, so pa najnevarnejši tisti, ki ne upoštevajo omejitev. Nekdo, ki v naselju vozi 80, 90 ali celo več, bi moral takoj za zapahe z doživljenskim odvzemom vozniške in 20 udarcev s pendrekom. Ali ljudje ne razmišljajo, da lahko na cesto priteče kak otrok? -Kaj bodo rekli, ko bodo povozili 5-letnika, ki je tekel za žogo?

V naselju se vedno držim omejitev, večinoma uporabljam tempomat. Na avtocesti je moja potovalna hitrost 150 km/h, kar pomeni, da je števec na 160, ker - kot skoraj vsi števci - laže za 10 na uro (preverjeno z navigacijskimi napravami). V tistih prekletih delih, kjer so omejitve 100 (tuneli), peljem 110, pri 60 (Trojanski predor) pa okrog 80. Seveda po desnem pasu, razen kadar prehitevam šleperje.

Več vozniške kulture, ali pa kultura na višjem nivoju, bi gotovo izboljšala statistiko nesreč in smrti na cestah.

Zadnje čase se vse preveč “družim” z raznoraznimi nepremičninskimi agenti. Ker se je trg preveč razmahnil in je zaposlitvenih ponudb za tovrstne prodajalce ogromno, je seveda manjko sposobnega kadra. In agencije zaposlujejo vse živo. Dobesedno. In večina ni nepremičninskih, pač pa nepremičnih agentov.

Poglejmo. Nepremični agent stane. 2% prodajalca in 2% kupca, skupaj tore pobere 4% vrednosti sklenjenega posla. To velja za Ljubljano,- v Mariboru denimo, provizijo v višini 3,5% vzamejo le prodajalcu.

Če je posel sklenjen za 150.000 EUR, pobere nepremični agent 6.000 EUR. In njegova dodana vrednost? -Meni se zdi, da je ni, torej gre za odvzeto vrednost.

Kako izgleda stvar v praksi? -Iščeš stanovanje, pogledaš na spletni portal, najdeš nekaj, kar ti je všeč in pokličeš agencijo. Agent večinoma ne zna predstaviti nepremičnine, ni prepričan glede razporeda prostorov, nadstropja, točnega naslova. Žalostno, toda resnično.
Pa se zmeniš za ogled. Večinoma je zraven tudi prodajalec, torej njemu niti ni privarčeval časa s samostojno organizacijo in izvedbo ogledov. Podrobnosti o stanovanju pozna več ali manj samo lastnik, agent v času obiska sledi po stanovanju kot pes in se smehlja. Včasih me res prime, da bi kateremu med ogledom dal kakšno kost.

Moti me, da je večina nepremičnih agentov tako lenih, da sploh ne poslikajo stanovanja. Če na spletu vidim oglas samo s kvadraturo in letom izgradnje ter ceno, nikoli ne pokličem. Morda sem zato zgrešil dobro stanovanje, lastnik pa ga bo zato dlje prodajal. Tudi tam, kjer slike so, ni ravno najbolje: nekateri slikajo kar s telefoni, da so tisti miniaturni zmazki komajda razpoznavni, drugi slikajo stranišče namesto dnevne sobe, najbolj zanimivi pa so tisti, ki na portal vržejo slike – iz terase na parkirišče! Tako pokažejo, da niti ne pomislijo, kaj v resnici potencialnega kupca zanima glede stanovanja.
Lahko bi rekli kakšno tudi o ponudbi; zadnjič sem denimo zasledil oglas, ki ga zdaj pri najboljši volji več ne najdem, opis je tekel v stilu:

prodamo 45m2 1,5-sobno stanovanje, predelano v komfornto 2,5-sobno.

Čarovniki, ni kaj.

In potem pridejo na vrsto pogajanja, kjer se izkaže nesposobnost nepremičnega agenta. Fant nima pojma, pa še v konfliktu interesov je. Praksa: pri 150K izhodiščne cene pobere 6K EUR provizije; če ceno zniža na 140K, je njegova provizija 5,6K EUR, torej samo 400 EUR manj, medtem ko prodajalec dobi 10K EUR manj, pa še 2,8K EUR provizije plača, torej je na »izgubi« za slabih 13 tisoč evrov. Zmagovalca v tem primeru sta torej kupec, ki je prišparal 10.200 evrov ter agent, ki je hitreje prišel do provizije za minimalno »žrtev« v obliki 400 EUR.

JBT je videl že marsikaj, ampak nesposobnost nepremičnih agentov je ena bolje plačanih in branža ima verjetno najvišjo odvzeto vrednost. DURS bi moral razmisliti o DOV – Davku na Odvzeto Vrednost, ki bi ga plačevali vsaj nepremičarji, morda pa še kdo drug.

Žalostno je, da v sodobni družbi še vedno obstaja in po svoje “cveti” vse preveč nesposobnežev. To so tisti, ki so se predali. Ki pravijo, da “nikoli ne bi kupili stanovanja v Ljubljani”, da “imajo VSI delavci pogodbe za določen čas”, da so “delodajalci sami izkoriščevalci”, da “je bilo našim staršem lažje” itd.

Ako vprašate JBTja, gre samo za izzive. In ljudi, ki so se sposobni, ali pa ne, spopasti s temi izzivi. Lahko se boriš, skušaš biti boljši, hitrejši, uspešnejši. A to je pač težko. Veliko lažje se je zliti s povprečjem in jamrati, da ni enakih možnosti, da je država, trg in marsikdo še kriv, da TI ne moreš dobiti tistega, kar si želiš ali potrebuješ.

A vendar postajamo narod predajalcev. Vse popularneje se je predati in valiti krivdo za lasten neuspeh (nesposobnost) na druge. Težje se je boriti, delati več, bolje, učinkovito.

Tudi JBT nerga nad visokimi davki, prenizkimi ugodnostmi in neugodno klimo. A razlika med nami je v prilagajanju.

Nekateri se pač prilagodimo razmeram, drugi dvignejo roke. Ti slednji si ne zaslužijo niti kartonske škatle na ulici. Zame ste živali, ki vas je treba prepustiti (ne)milosti matere narave. Bo že poskrbela za ravnovesje. Hvalabogu, se bodo vsaj vaši otroci učili na vaših napakah. Sram (naj) vas bo pred njimi.