Veseli december. Aha. Kdor dela v prodaji, ima glede tega mešane občutke. Po eni strani pristane na prodajalčevi mizi nešteto vabil na bolj ali manj nore zaključne zabave, kjer se pije, pleše, in dela vsega boga vragolij.
Druga plat zgodbe pa je približno takšna, če opišem svoj povprečen decembrski dan:
vstajanje ob 6:30
Dobro jutro, Dellči! (vklop laptopa)
prebiranje mailov in odgovarjanje
kopalnica, britje (u PM, kdo si je zmislil, da moškim rastejo jebene kocine po faci?!), oblačenje
ob 8:00 čiščenje avta in preklinjanje tega jebena sneženja (wtf je zimska idila?!)
drsenje v center pri klinčevih 20 KM/h
8:30 (če imam srečo) spet vklop laptopa, kava
9:00 prilepitev na telefon & mailbox
9:30 pokanje v avto, obisk stranke ali partnerja
vmes vsaj 10 klicev z različnimi nujnimi zahtevami
11:00 spet v pisarni, izpolnjevanje želja
12:00 vedno več klicev, mailov, vedno večja panika
13:00 lakota. Ni časa, da bi jedel kot normalen človek, zato naročim pico v pisarno
telefoni - zvonita oba naenkrat - fiksaš in GSM, med mobilnimi debatami si privoščim čik
14:00 prileti poba s pico, plačam z Moneto
14:15 pica je pobasana, hitro operem roke in mastne fleke okrog ust, pri tem opazujem, če si nisem morda usral srajce ali kravate
14:15 - 16:00 non stop frka, izpolnjevanje želja, zahtevkov za popuste, pogajanja itd.
16:00 partnerji in stranke počasi že pokajo domov, zato je malce mirneje, telefoni obnemijo
16:30 pokličem ženo in povem, da pridem šele po “Raymondu”, upam da v času “2 and a half men”
16:31 dnevni report, zapisovanje “To-Do”-jev za naslednji dan
do 17h še vsaj trem kolegom žalostno odgovorim, da ne grem na pir (kje je pravica na svetu?!)
17:oo v trgovino in domov
17:45 Honey, I’m hooome!
18:00 spet vklop laptopa, da preverim, če je vmes padlo kaj nujnega
če imam srečo, lahko ob 19:00 gledam Poročila in 24 kur
med športom hitro tuširanje
20:00 film
če ne umrem na kavču do 21:00, sem celo sposoben za malce “nežnosti” 
če je izpolnjena prejšnja točka, sem navadno pokonci še vsaj do 00:00 /še več “nežnosti”
Alfi zapoje (Ko pride polnoč …) in se spokamo v spalnico
next day: all over again
Seveda vmes kdaj pa kdaj po službi vseeno letim na pir ali kakšno od zabav, vendar vse manj rad, saj iz tovrstnih pohajkovanj navadno prilezem domov šele po 1. uri zjutraj in sem drug dan do 10h, ko zlijem v sebe liter kave in potreniram par kokakol, na “hybernating” modu. 
Yup, sploh ni lahko biti japi!
In če mi bo še kdo od milijonov rednih bralcev bloga težil, da sem v decembru pa res bolj leno pisal, mu lahko samo zavijem vrat!!
Have fun, danes je zadnji delovni dan. Jutri se ga pa ubijem. (Upam, da žena ne bere!)
Prvič tukaj? B(l)og te nima rad - naroči se na JBTjev RSS feed!.
Hvala za obisk,
JBT
This entry was posted
on Friday, December 30th, 2005 at 9:27 and is filed under Splošno, Biznis, Yuppiestuff.
You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed.
You can leave a response, or trackback from your own site.